nedelja, 17. maj 2015

Odpuščanje

SANDRA IN DRAGICA


Vsi se strinjamo, da je odpuščanje težko, vendar pa v primeru, da tega ne storimo, nas velikokrat obteži, nas utesnjuje in s tem obremenjuje. No, da vidimo, kaj o odpuščanju meni Dragica.




Ko slišiš besedo odpuščanje/odpustiti. Kaj je tisto prvo, na kar pomisliš?

Pomislim na olajšanje, sprostitev nečesa zakrčenega, spustitev bremena z ramen...

Jaz na odpuščanje gledam kot na nujo, ki nas razbremeni, da lahko živimo in zremo v prihodnost. Torej menim, da odpuščanje nas priklene v preteklosti. Se strinjaš, kaj misliš ti?

Popolnoma se strinjam, gre za dejanje, ki nam omogoča, da se premaknemo naprej, da puščamo za sabo to, kar nas je kot praviš prav priklenilo v preteklost, na določen dogodek, osebo.. in to nam jemlje moč za kreativno in plodno življenje v sedanjosti.


“Eu sou assim. Tenho um milhão de defeitos. Sou volúvel. Sou viciada em gente. Adoro ficar sozinha. Mas eu vivo para sentir. Por isso, eu te peço. Me provoque. Me beije a boca. Me desafie. Me tire do sério.Me tire do tédio. Vire meu mundo do avesso! Mas, pelo amor de Deus, me faça sentir! Um beliscãozinho que for, me dê. Eu quero rir até a barriga doer. Chorar. ... Desculpa, nada é pouco quando o mundo é meu. Lispector.


Ljudje, ki niso pripravljeni odpustiti, so največkrat nagnjeni k nezadovoljstvu in očitanju stvari in zameri iz preteklosti. Kaj misliš, zakaj je tako težko nekomu odpustiti? Kajti če odpustimo – pozabimo, s tem pa tudi lažje živimo, gremo naprej?

Mislim, da je prav v tem problem odpuščanja, da ga ljudje narobe razumejo; odpuščanje ni enako pozabiti, z odpuščanjem le opustimo osebo iz svojih misli, se z njo več ne ukvarjamo in zato ne izgubljamo več energije skozi to zamero. Pozabimo pa ne, spomin na ta dogodek in osebo ostane, le da smo pomirjeni s tem, da prebolimo kar smo hudega doživeli. Seveda imamo pravico tudi ne-odpuščati, saj zelo individualno doživljamo bolečino in prizadetost, zato nikogar v to ne silim in prav tako sprejemam, da pač kdo tega ne zmore.

Nekateri zlahka odpuščajo, drugi spet ne. Od česa ti misliš, da je to odvisno in zakaj?

Kar sem že v prejšnjem odstavku navedla  smo ljudje zelo različni v dojemanju, doživljanju in sprejemanju vsega, kar nas obdaja in kar se nam dogaja in zaradi tega bosta dve osebi lahko popolnoma drugače občutili določeno dejanje s strani druge osebe. Odpuščanje je stvar osebne odločitve in je določeno individualno prepričanje, da ti bo pomagalo ustvariti lepše odnose.Seveda je vse skupaj tudi stvar osebne rasti.

Ali meniš,da je odpuščanje, torej biti pripravljen »pozabiti«, odpustiti, vrlina?

Menim, da odpuščanje je vrlina in je zavezanost k lepšemu, boljšemu sožitju med ljudmi, hkrati pa in predvsem z odpuščanjem ustrežemo sebi v bolj svobodno in sproščeno prihodnost.


Yes, love is painful. But as C. S. Lewis suggests, we can respond to any relationship with either a closed, hellish heart, or an open, heavenly heart. If you keep your heart open, that same pain can become a purifying pain, a strengthening pain. If we choose forgiveness over bitterness, that pain can heal instead of hurt. Instead of a pain that divides, it can be a pain that binds. click and read.. AW


Dragici se zahvaljujem za njene odgovore, bi pa za konec dodala še nasvet za ljudi, ki jim odpuščanje predstavlja muko in so zato primorani živeti s to muko. Čimprej, čimveč in čimbolj zares iskreno boste premislili ter odpustili, tem bolj se boste počutili svobodni in tudi boste svobodni. Odpuščati moramo, ker karkoli se nam je že zgodilo, nam je to prineslo v življenje pomembno izkušnjo in nekaj smo se naučili, kar je najbolj pomembno v življenju. Pustiti preteklost v preteklosti, živeti v sedanjosti in pozitivno gledati na prihodnost, nam bo prineslo največjo korist.

sobota, 02. maj 2015

Zaupanje

SANDRA IN EVA




Z zaupanjem se srečamo že v našem otroštvu. Nimamo izbire, kot da zaupamo svojim staršem ter kasneje okolici. Zaupati moramo, če želimo sploh krmariti svoje jadro v toku nepredvidljivega življenja. Kaj pa zaupanje vase, torej samozaupanje, je pomembno? Na to in na ostala vprašanja bo odgovorila Eva.




Eva, povej mi, kako bi ti opisala pojem zaupanja ali kaj zate predstavlja/pomeni zaupanje?

Zaupanje govori o veri, o svobodi, o sproščenosti, čeprav nas večina ob zaupanju pomisli še na tveganje, razočaranje, prevare in strah. Tako zelo noro je preživeti v svetu, kjer nas je strah zaupati. Seveda si velikokrat zagotovimo, predvsem v partnerstvu, da si popolnoma zaupamo, ampak ali je res tako? Ali je pod tem zagotovilom en ogromen strah? Z nobenim čutenjem ni nič narobe in je popolnoma normalno, v odnosu, ki nam nekaj pomeni, občutiti tudi strah, ampak zaupanje pomeni, da verjamemo v osebo. Zaupanje pomeni, da ko partner odide od nas, ali pa naš sin, hčerka, da lahko rečemo: »Zaupam ti. Ne vem kaj ti bo danes prinesel dan in kje vse boš na preizkušnji, a verjamem vate, v tvoj pogum, v tvojo moč, v tvojo možnost presoje in v tvoje odločitve.« Če dobro razmislimo, to pomeni zaupanje vase. Zaupam si, da sem izbrala partnerja, ki mu lahko zaupam, da sem sinu/hčerki privzgojila, kar je za ta svet potrebno in ji lahko zaupam. Zaupanje v druge, govori pravzaprav o zaupanju vase.

Ljudje imamo različno stopnjo zaupanja v druge ljudi. Kaj meniš, zakaj je temu tako in od česa je to odvisno?

Neverjetno je to, da ljudje velikokrat projeciramo svoje strahove, v druge ljudi. Nekateri imamo za sabo bolj in nekateri manj boleče izkušnje. Umetnost je zaupati ljudem, če pa imate za sabo zgodovino prevar in izdaj. Z vsako tako izkušnjo se krepi strah v ljudi in se krha občutek lastne vrednosti. Nekateri se zelo dobro zavedajo, da ne želijo nikoli več zaupati, nekateri trdijo, da malo lahko zaupajo, ampak da 100% nisi nikoli. Vse to je mogoče celo res, a vse to govori prej o strahu, kot pa o zaupanju.

Vedno govorimo o zaupanju in s tem mislimo predvsem na zaupanje navzven. Kaj pa zaupanje vase, torej samozaupanje? Naj ne bi bilo to še bolj pomembno?

Zaupanje v druge ljudi ali zaupanje v zunanji svet, govori najprej o temu koliko lahko zaupamo sami vase in kot si omenila že v uvodu, zaupanje govori o temu, koliko smo lahko zaupali svojim staršem. Tam smo dobili podlago za vero, za ustvarjanje koncepta o svetu, o temu ali je to prostor vreden zaupanja in varnosti ali pa je ta svet poln izdaj in razočaranj. Otrok mora zaupati, da bo mami prišla nazaj, ko gre v drug prostor in mora zaupati, da bo oče mamo imel rad. To pomeni, da sem jaz, kot otrok na varnem in da lahko razvijem eno temeljno zaupanje. Če sem jaz na varnem in če je svet okoli mene varen, če mi mami in oči zaupata, potem si upam poizkusiti. Vsak poizkus pa je nova izkušnja, ki krepi moje samozaupanje.


I can fly!!!  Da grande voglio fare l'aviatrice!  #child #littlegirl


Se ti zdi, da ljudje, ki imajo globoko samozaupanje, to tudi kažejo nazven? Kako bi ti opisala nekoga, ki ima polno zaupanje vase?

Nekdo, ki ima veliko zaupanja vase in v svet, bo zagotovo imel precej manj strahov, kot pa oseba, ki nima tega zaupanja. Hoditi po svetu v nenehnem strahu, je naporno in vsaka situacija, vsak odnos zna biti negotov. Mogoče bi po tem prepoznala samozaupanje. Jaz vem, da je pri meni zaupanje pogojeno tudi s situacijami in obdobjem v katerem sem. Kadar se zvrsti par dogodkov, ki pri meni načnejo strah, se začnem spraševati, ali je ta oseba sploh iskrena. Kaj pa če je bilo neiskreno že vse za pol leta nazaj :) Tukaj smo ženske še toliko bolj senzitivne, ker nam vsaka prevara vzame še zaupanje za nazaj. Vsakokrat pa se zavem, da me je takrat noro strah in ko se soočim s strahom, ugotovim, da je strah posledica preteklih slabih izkušenj in ne tega odnosa tukaj.

Lahko predlagaš par preprostih napotkov ali korakov, kako bi lahko vsak posameznik pridobil ali izboljšal samozaupanje?

Izkušnje, izkušnje, izkušnje :) Ljudi velikokrat popredalčkamo zaradi videza, zaradi tega ker nam njihov način govora ni všeč, ker nas njihove geste odbijajo, ker imajo drugačne vrednote in seveda se tako odločimo tudi komu je varno zaupati in komu ne. Imamo neke notranje sheme, ki nam narekujejo kaj je varen odnos in kaj ne. Te sheme smo oblikovali že doma, kot otroci, zato nas tudi vedno znova silijo v odnose, ki so nam že znani. Zapuščenost vodi v zapuščenost, prevara v prevaro. Pa ne ker bi bil svet tako zelo zloben, ampak ker mi to tako doživljamo, ker mi, na podlagi naše sheme prepoznamo to dejanje kot prevaro ali zapuščenost. Pomembno je zato nabiranje novih izkušenj v odnosu in odkrivanje svoje sheme. Ali nas je strah, ker imamo mi slabe izkušnje, ali ker ta oseba res ne bi bila vredna zaupanja.

Za konec me zanima še, kako ti ocenjuješ današnjo družbo in na podlagi tega kakšno je to zaupanje in samozaupanje ter kaj meniš, da bi lahko izboljšali v tej smeri?

Včasih se bojim, da je danes že toliko ljudi globoko ranjenih, da kot odrasli samo še preigravamo ene boleče sheme preteklosti, namesto, da bi se sprostili in opazili, kako je prav vsak med nami vreden zaupanja in vreden vsega najboljšega. Tako zelo si zaslužimo bližino in toplino ljudi, zaslužimo si varnost in pripadnost, zaslužimo si biti ljubljeni in sprejeti z vsem kar smo. Ne bom govorila o tem, kakšna je današnja družba, bom pa samo zaželela vsem ljudem, da bi lahko ohranili vero vase in v lep svet.




ponedeljek, 27. april 2015

Samozavest

DRAGICA IN SANDRA



Vsakodnevno slišan in preslišan samostalnik, ki preži za vsakim najmanjšim vogalom še tako prepolnega mestnega vrveža ali pa spokojnega večera, kadar smo v množici ali pa sami. Tokrat smo se o samozavesti pogovarjali z Dragico.



Torej Dragica, povejte mi, kaj bi za vas pomenilo, zavedanje samega sebe – biti samozavesten?

Tole je pa kar zahteven članek, vsaj jaz ga tako vidim, ker se je v meni prižgala lučka, kako bom izpadla pred drugimi, ko bodo to brali, je to samozavest??Haha, je seveda je, še preveč samozavedanja imam, kar pomeni, da mi je mar, kaj si drugi o meni mislijo, ampak mogoče spet ne tako močno, da bi me to oviralo pri delovanju. Torej zavedanje sebe je nujno, da lahko govorimo o možni spremembi samozavesti, se pravi nadgradnji, izboljšanju. Zavedamo se je preko odnosov z drugimi, samo v ogledalu, ki mi ga ponudi drugi, lahko vidim svojo lastno podobo. Odvisno je potem od mene, koliko si jo lahko priznam in sprejmem.

Samozavesten človek je tisti, ki?

Ima uvid v svoje delovanje, ima stik s svojimi občutki, pozna svoje potrebe in želje in jih poskuša zadovoljevati. Je predvsem pristna oseba, ki ima moč videti in priznati tako svoje dobre lastnosti, kot tudi svoje napake ter ima pogum, da se sooči s svojo temno platjo in se je pripravljen spreminjati na bolje.
Samozavest je čarobni del vsakega posameznika, ki mu lahko odkriva njegovo notranje bogastvo in ga s tem popelje v odnose z drugimi, z odprtimi, zaupljivimi očmi. Samozavest človeka dvigne v težkih trenutkih, mu daje moč preživetja in ga ljubeznivo spremlja v nepredvidljivi svet samostojnosti.





Kaj menite ali obstaja povezanost med samozavestjo in samopodobo? Menite, da je možno tudi, da je nekdo zelo samozavesten, vendar ima precej nizko samopodobo. Je to možno ali ne in zakaj?

Samopodoba je le podaljšana roka samozavesti in stopata vzajemno skozi življenje posameznika. Neprestano se spogledujeta in  prigovarjata druga drugi: "v redu si", "dobro izgledaš", "rada te imam", "poglej, kako dobro si to naredila!" Včasih si tudi ne verjameta, kar pomeni, da je samozavest šibkejša. Samopodoba namreč nastaja v nas in se ponotranji v obdobju prvih treh let življenja, ko ob mami in očetu spoznavamo, kdo smo, kakšne potrebe imamo, koliko smo pomembni. Prav pomembna je čustvena uglašenost z njima in med njima ter koliko smo slišani, upoštevani in ljubljeni. Vse to nam sporoča, da se "vidimo" in doživljamo dobro, se pravi sprejeto ali pa ne in ko se tega tudi zavedamo, govorimo o naši samozavesti, ki je odvisna od naših genskih osnov, od sporočil, ki jih prejemamo od okolice in sposobnosti preoblikovanja teh informacij v nam pozitivne.

Kako človek odraža svojo samozavest v okolici in kakšni so razlogi, da to počne prav na določen način?

Človek kaže svojo samozavest s celotnim telesom, držo, govorom, obrazno mimiko, kretnjami, nastopom. Neverbalni znaki so zelo močni, vendar prav v teh lahko prepoznamo avtentičnost. Lahko so se razvili v grožnji, da bi drugi spoznali, kdo zares so in se zato pretirano izpostavljajo navzven, so samozadostni, bahaški. Pravimo jim tudi narcisistične osebnosti. Začutimo lahko, da takšna oseba ni zdravo samozavestna in da je to le obrambni način preživetja pred zelo krhko notranjostjo. Lahko se tega zaveda in ga je sram te ranljivosti, lahko pa tudi ne. Podlaga takemu vedenju so lahko primarni odnosi, relacijske travme in čustvene zlorabe.





Ali obstaja mogoče kakšna vnaprej določena lestvica, po kateri lahko prepoznamo stopnjo svoje samozavesti? V primeru, da obstaja ali menite, da bi bila v pomoč ljudem pri samozavedanju svoje lastne samozavesti in na čem še morajo delati, da dosežejo večjo samozavest?

Obstaja ogromno vprašalnikov, lestvic in načinov merjenja našega funkcioniranja, torej mišljenja, čustvovanja in vedenja ter načina vzpostavljanja medsebojnih odnosov, na podlagi katerih ugotavljajo dobro ali manj dobro ter slabo samozavest in samopodobo. Tudi znanstvene raziskave temeljijo na teh vzorcih, tako da je veliko možnosti, da ljudje sami prepoznamo, v katero stran se nagibamo. Dobimo lahko zadosten razlog in motivacijo, da se začnemo ukvarjati z našo samozavestjo. Seveda je potem naša odločitev ali bomo temu posvetili dovolj pozornosti in se soočili z možnimi posledicami, se pozanimali na kakšen način si jo lahko izboljšamo ali pa si poiskali pomoč.

Samozavest igra ključno vlogo v našem življenju na vseh področjih, predvsem pa se stopnja samozavesti odraža na kvaliteti življenja, razumevanja drugih, na svoji lastni karieri, v svoji družini in še bi lahko naštevala.



Za odgovore na zastavljena vprašanja se lepo zahvaljujem, vam bralci pa želim ogromno in vsak dan več samozavesti. Ne bojte se je, pač pa jo sprejmite za svojo prijateljico, za svojo sopotnico, ki bo z vami korakala v isto smer, vam utirala pot ter pomagala, da boste dosegli to, kar si želite, vendar brez samozavesti pač ne bo šlo, kajneda? 

sreda, 08. april 2015

Kaj je nemoč?

Potem, ko smo začeli s srečevanjem sebe, se največkrat zgodi, da se ob vsem, kar prihaja na plan, počutimo nemočni, ker ne vemo, kaj naj z vsem tem storimo. Hodimo poteh življenja, ki včasih niso lahke, ko nam je težko vse sprejemati, nadzorovati, spreminjati tisto, kar nam ni všeč. Tokrat se ustavimo ob občutku nemoči. Mogoče nam lahko Eva približa ta občutek.


Foto: Dimitar Variysky


Eva, kaj je nemoč in kako jo ti razumeš?

Nemoč je občutek, da smo brez moči. Jaz to razumem kot skrajno opcijo na spektru moči. Gre namreč za to, koliko imamo vpliva na situacijo, v kateri si želimo spremembe, na situacijo, ki nam ni všeč. Nemoč govori o eni neaktivnosti oz. O občutku, da nismo sposobni delovati v smeri, v kateri bi si želeli. Trenutno sem nemočna razložiti to na enostaven način :) No pa vendar, vsi poznamo občutek, ko smo nemočno čakali, da se bo vrnila oseba, ki jo imamo radi, poznamo, kako smo nemočno obnemeli pred šefom, ki bi mu morali že zdavnaj postaviti mejo.


Je povezana s sramoto?

Hm, čustva se definitivno lahko prepletajo in nemoč je skupek izkušenj, ki so nas naučile verjeti, da mi nimamo vpliva, da nimamo moči nečesa spremeniti. Ena izmed teh izkušenj je lahko povezana tudi s sramom, seveda. Možna je tudi naučena nemoč, to smo povedali že z zgodbo o slončku. Nekako se naučimo, da mi nimamo moči in zato tudi tako nemočno delujemo v vseh odnosih. Delujemo kot žrtve in zdi se nam, da nimamo nobene kontrole nad našim življenjem. Enostavno se nam dogajajo stvari, ponavadi celo najbolj krivične stvari. Ravno nam, ki smo že tako ali tako naučeni, da sedimo in čakamo na udarce in ko pridejo jih sprejmemo. Oh, kako kruto se to sliši....želim si, da ni veliko takih ljudi, ki so tako prepuščeni nemoči.

Kako se znajti v situaciji, ko se nam pojavi nemoč

Odgovor na kako, lahko zveni kot navodilo kot, da jaz vem, kaj je prava pot. Pa žal ne vem. Nimam odgovora na vse situacije, kjer se srečamo z nemočjo. Definitivno vsaka aktivnost lahko nekaj spremeni in premakne, ampak kaj, ko pa občutek nemoči ponavadi zablokira nas v celoti. Zaupam pa vam lahko eno skrivnost in sicer, da so ljudje, ki se čutijo nemočni, ponavadi najbolj močni ljudje. Moraš namreč biti precej močan, da sprejemaš udarce življenja in še vedno vztrajaš na istem mestu. Imajo moč, da druge ljudi pripravijo do tega, da delajo za njih. Poganjajo vse okoli, saj preko sočutja, ki ga zbujajo v drugih, dosežejo, da se svet pravzaprav vrti okoli njih. Vem pa, da jim to ne koristi oz. Da jih to prav jezi. Vsi si namreč želimo svoje življenje imeti v svojih rokah. Poleg tega pa ljudem ne bi rada vzela moči, da sami odkrijejo kaj zmorejo :)

Kje se ti srečuješ z nemočjo?

Jaz se velikokrat srečam z nemočjo, kadar želim pomagati. Učim se sprejemati dejstvo, da ne zmorem rešiti sveta in da ima vsakdo svojo pot. Lahko sem tukaj, kadar me bodo ljudje rabili, ne morem pa spremeniti njihovih življenj, ker bi jaz čutila, da ne živijo pravilno. To bi pomenilo, da želim krojiti cel svet po mojih merilih. Včasih mi je zato najbolj mučno opazovati, kako nekdo, ki mi je blizu, nosi svoj križ, jaz pa nemočno opazujem njegovo pot in upam, da bom kdaj lahko podprla njegov trud.


 Foto: Hannes Caspar 

Kaj lahko rečeš v povezavi med občutkom nemoči in negotovostjo vase?

Ja, definitivno nam nemoč načne našo podobo o sebi. Če bi bili...boljši, lepši, močnejši, pogumnejši....potem bi lahko to in to spremenili ali naredili. Naša vloga pri naslednjem koraku je torej negotova. Ali naj stopim korak dalje, ali levo ali desno? Sprašujemo se, ker ne vemo več kaj je prav in velikokrat nas to tudi drži na mestu. Včasih pa se dejansko zavedamo, da smo naredili vse kar je v naši moči, ampak enostavno ni naša stvar, da to spreminjamo. Ne bi rekla, da obstaja direktna povezava nemoči z enim občutjem, ampak da je to prepletanje na večih nivojih. Velikokrat nas v nemoči drži tudi strah, na katerega ima naše telo tri naravne odzive. Te odzivi so beg, boj ali zamrznitev. Nemoč je povezana z žalostjo, ker je vedno težko sprejeti, da na to nimamo vpliva, da ne moremo tukaj korak dalje,... Vse zgodbe so prave in vsa občutja več kot legitimna. :)

Lahko nepredelan občutek nemoči vodi v depresijo,v izgorelost?

Ja, super vprašanje. Seveda nikoli nimamo vsega v celoti predelano. Življenje je proces in tudi terapija je proces. Je pravzaprav samo del celotnega procesa imenovanega življenje. S terapijo se lahko v določenih pogledih osvobodimo ali olajšamo, vendar imamo za predelavo dovolj materiala za vse življenje. Včasih se vsi srečamo z občutkom nemoči in ja, nemoč je ena izmed lastnosti depresivnih. Cel svet dojemajo kot nekaj, kar se dogaja brez njihovega vpliva, ali pa da je brez zveze imeti moč, ker se itak noben trud ne izplača. Izgorelost pa govori o tem, da imamo preveč moči oz. da se nam zdi, da bomo lahko naredili in postorili vse in v teh aktivnostih pozabimo nase. Na koncu pa pride izčrpanost, mogoče kakšna krivda, sram, ker ne zmoreš več.

Je razlika med nemočjo, ki se pojavi zaradi zunanjih dejavnikov (npr smrt bližnjega,naravne nesreče ipd) in nemoč ,ki se nam pojavi ob čustvenem in osebnem notranjem dogajanju (kot so npr čustveni razhodi,vsakodnevni boji "za preživetje" ipd)?

Ja, verjetno je še toliko težje sprejeti stvari, ki so že v naravi izven naše kontrole....torej smrt ali naravna nesreča. Tukaj res nimamo veliko vpliva, pa če si še tako zelo želimo to preprečiti. To je včasih res težko sprejeti in tukaj nam pomaga neka vera, ali v Boga, ali Karmo ali Zakone privlačnosti, karkoli kar nam vsaj delno vrne občutek enega smisla. Pri bolj osebnem dogajanju pa včasih oseba samo ne vidi, kako veliko moči ima v resnici. Mogoče je naučeno nemočna ali pa že tako rada na vsako stvar pogleda bolj črnogledo in tam lahko vračamo en občutek moči, s tem da krepimo osebo.

Katera se ti zdi bolj pomembna oz kateri bolj dati poudarek?

Uf nobeni :) Grozno je biti nemočen in dlje časa biti ujeti v teh občutkih nemoči je zares mučno. Vedno je pomembno kadar se srečamo z nemočjo. To govori o nas, o delu našega življenja, ki nam je vzelo ta občutek moči. Najmanj kar si zaslužimo takrat je, da lahko nekomu povemo, kako je bilo grozno, ko smo poskušali, ko smo obupali, ko smo želeli, pa nismo zmogli.

Je nemoč izbira ali usoda?

Je nemoč tako težko sprejeti, da poskušava še midve govoriti o usodi :) O usodi se danes še krešejo mnenja in tudi jaz ne bi opredeljevala svojega stališča. Se mi pa zdi vredno odgovora, ker velikokrat bi nemočni tudi iskal uteho v teh višjih silah, usodah in s tem pojasnjeval zakaj ne zmore. Nemoč je izbira, ki pa seveda ni tako zelo zavestna. Gre za izbiro, ker je v tistem trenutku življenja lažje ostati nemočen, kot pa narediti korak dalje.

Foto: Ben Zank


Kaj bi poudarila na koncu?

Ljudje smo izredno močni, preživljali smo vojne, pokole, alergije, bolezni, spore, itd. In ponovno lahko poudarim pomen naslova naših delavnic. Vzemimo življenje nazaj v svoje roke in ga zaživimo. T. Adorno, nemški sociolog je rekel, da je skoraj nerešljiva naloga, da ne pustimo, da bi nas moč drugih ali pa naša lastna nemoč ustavila. Ampak kot mi radi pravimo, skoraj še nikoli ni ujel zajca. Vedno obstaja upanje in jaz bom vedno verjela v polje neskončnih možnosti.


Eva, hvala, da si nas popeljala naproti sebi in našim občutkom nemoči. Naj nam še sama zaželim, da bi vedno znali pluti tudi skozi viharje nemoči. Lepo bi bilo, če bi obstajala tipka »escape« za vse probleme in za vse tisto, s čimer se nam je težko soočiti. A ker to pač ne gre, verjamem, da imamo vedno v sebi dovolj moči, da premagamo lastno nemoč. :)

ponedeljek, 30. marec 2015

Občutek sramu

Ko se vrnemo nazaj k sebi, začnemo odkrivati marsikatere potlačene in nepoznane občutke, čustva. Kaj vse se skriva v nas?! Naši neodkriti zakladi, ki so lahko zelo prijetni, ali pa tudi zelo neprijetni. Med neprijetne spada tudi občutek sramu. In tokrat se malo ustavimo ob tem težjem in neprijetnem občutku. Ljubezen ne pozna sramu - kaj mislite o tem? Bi se strinjali? Jaz se vsekakor strinjam, saj brezpogojna ljubezen sprejema in daje prostor vsemu. Kaj je sploh občutek sramu in kako ga prepoznamo, pa nam bo povedala Eva. 

Foto: Ana Bodnar

Eva, kaj misliš o zgornji trditvi, da ljubezen ne pozna sramu?
»Seveda pozna! Ljubezen pozna vsa čustva in pomeni sprejemanje tudi v sramu.«

Kdaj pa se nam ta občutek sramu pojavi?
»Sram je vsekakor čustvo, ki govori o naši najgloblji ranljivosti. Ob sramu se nam najbolj v ospredje postavljajo vprašanja: sem dovolj dobra takšna kakršna sem? Ali sem dovolj, da bi bila vredna ljubezni? Ali bom pripadala, tudi ko razkrijem tiste dele sebe, ki jih drugače ne maram? Vsakdo nosi v sebi nekaj, kar mu ni všeč, nekaj česar ne sprejema in ko se z nekom srečamo v odnosu in se nam pojavijo vprašanja, če smo dovolj dobri, takrat se srečamo s sramom in z našo največjo ranljivostjo.«

Kako pa bi lahko definirali sram? Obstaja definicija sramu?
» Priznam, da ne znam definirati sram in tega me je pošteno sram :) Teorije in definicije mi nikoli niso bile blizu, vem pa kako se ga občuti. To pa pozate tudi ostali. Vsi se spomnimo, ko smo bili kregani in smo se počutili popolnoma neprimerne, ko smo se srečali z našo simpatijo in so naša lička postala rdeča, mi pa smo gledali v tla. Sram je mehanizem, ki je del razvoja vsakega otroka. Pove nam, kaj delamo prav in kaj ne. Tam, kjer nas bo oblil sram, se bomo ustavili. Jaz osebno sram najbolj zaznam v vprašanju: Ali sem vredna ljubezni, kljub....? Ali nas bo mami objela, ko bomo razbili družinsko vazo ali pa bomo vsi jokali zaradi vaze?

Potem lahko rečeš, da je sram dejansko povezan tudi z drugimi občutki?
»Povezan je z vsem najhujšim, kar mislim, da sem. Pri odnosih, ki so nam najbližji, je največ strahu, največja ranljivost in tudi največ sramu. Sram je povezan s krivdo, z gnusom, s strahom,... Gre za temeljna vprašanja pripadnosti...Kako zelo boleče je to? Tam, kjer si pustimo najbližje tudi najbolj boli in je lahko največ sramu. Običajno je to najbolj razvidno v času zaljubljenosti. Kjer se nam popolnoma vse postavi pod vprašaj...Ali me bo še imel rad/ imela rada, ko bo odkril/-a tudi ta del mene?
Sram se pojavlja na vseh področjih - tako tudi npr ob kakem nastopanju ali javnem delovanju, v službi – povsod, kjer snamamo maske, kjer delujemo iz sebe, kjer kažemo dele sebe ali pa imamo masko ravno zato, ker se bojimo, da brez nje ne bomo dovolj dobri.

Foto: Laura Williams

Ti sicer delaš s čustvi, ampak kljub vsemu si tudi človek in zato lahko tudi tebe vprašam, kdaj se pa pri tebi najbolj pojavi občutek sramu?
»Ja seveda, tudi jaz doživljam cel spekter čustev in se kdaj kje tudi izgubim... npr. v sramu :) Sram, ki je za mene največji izziv, se pojavi ravno v zaljubljenosti in pri navezovanju intimnosti, tudi spolnosti, ko se prvič in vsakič znova razgališ – z vsem kar si.«

Kdaj pa se sram razvije, kje ga največkrat najdemo?
»Sram je čisto razvojno čustvo. Najdemo ga povsod, v vsaki družini. Otroci spoznavajo sram okoli 2. leta, odrasli pa imamo že utečene vzorce, kako se s sramom rokujemo pri »naši hiši.« V družinah, kjer je nasilje, žaljenje, kritike, zlorabe, skrivnosti, tam ima tudi sram posebno mesto. Sram ostane rana tudi v odraslosti, mehanizem, ki pove kaj je prav in kaj ne, je okvarjen. V odraslosti smo potem, kar že prepričani, da smo res vedno mi za vse krivi in sprejeli, da nismo vredni ljubezni ali pa se kar naprej sramotimo in čakamo, da nas bo kdo ustavil. Otrok nima izhoda, sprejme kar ga doma naučijo oz. nenaučijo. Če nas ne naučijo strategij spoprijemanja s sramom, potem se zanesemo nase in razvijemo načine, da s tem preživimo in nosimo to s sabo tudi v odraslosti.«

In kaj lahko naredimo s tem občutkom sramu, ko se pojavi?
»Sram verjamem, da je za mnoge zelo neprijetno čustvo, ki pa je vseeno najlepše darilo. Takrat smo najbolj ranljivi, smo v stiku z najglobjimi deli sebe, takrat se počutimo kot nebogljeni otroci – smo iskreni in pristni. Če razumemo, da je zadaj za vsem tem sramom vedno samo vprašanje: Ali bom dovolj dobra tudi, ko se bom npr. slekla, ko bo tvegala ali bo oseba komentirala moj videz ali ne in ali me bo imela rada tudi če nimam manekenske postave; potem vemo, da smo ob nekomu, kjer nam je mar. V temu občutku lahko najdemo nekaj lepega, najdemo termostat za to, koliko smo pripravljeni tvegati ob nekomu. Takrat smo v stiku s sabo, s svojimi strahovi, s svojo željo po pripadnosti. Hkrati, ko to razumemo, pa smo sposobni sebi dati to potrditev, to ljubezen, ki smo jo lačni in po kateri hrepenimo. Ja smo čisto ok, taki kot smo in ja tudi taki nekam pripadamo.«

Foto: Anton Ostlund

In kaj lahko rečeš za zaključek?
»Sram je tam, kjer je tudi poligon za kritike in tisti deli nas, ki niso vidni vsem. Želim reči ,da so točno vsi naši deli zanimivi, enkratni, naši in vredni smo najboljšega. Imamo samo eno življenje in hočemo ga nazaj :)Ta čustva in občutki pridejo in minejo, življenje pa je tukaj in zdaj. Dajmo si dovoljenje, da ga zaživimo.«

In naj ob tem še sama zaključim z mislijo,da so čustva in občutki naši učitelji, ki pa jih lahko upravljamo v takšni meri,da nam pomagajo hoditi skozi življenje.Tako prijetni kot neprijetni - pa srečno pri srečevanju z vsem, kar nosimo v sebi. 


torek, 17. marec 2015

Nazaj k sebi

»Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, z obrazi obrnjeni v tla, nihče nikogar ne pozna…« Poznamo to zelo zgovorno pesem Nece Falk, ne? Dejansko nam te besede ponazarjajo sliko današnjega človeštva, odnosov. Kaj mislite? Sama ob tem čutim prestrašenost: »joj,a res živimo drug mimo drugega, predvsem pa mimo sebe? Znamo sploh še biti pristni, se zavedamo kje smo in kdo smo?« In o tem sva se pogovarjali Eva in Alena. 

Foto: Leodileo

Eva  pravi: »želim svojo okolico ozaveščati o bistvu našega življenja,o zavedanju sebe.«  Alena pa predstavljam današnji »nestrokovni« svet, predstavnica oseb, ki želijo osebnostno rasti in najti ter ohraniti zavedanje sebe in odnosov.

»Kot psihoterapevtka opažam, kako veliko ljudi v obupani želji stremi k temu, da bi bilo nekaj drugače in se oprijemajo vsake »rešilne bilke«, ki se ponudi. V obliki knjig in priročnikov za srečno življenje in o pozitivnih afirmacijah.Ob tem ostaja vprašanje, koliko nam dejansko te stvari res pomagajo, koliko pa je to le nekaj, česar se oklepamo v upanju po boljši prihodnosti.« Ker za vsakim takim obupanim iskanjem, ko smo oddaljeni sami od sebe, se dejansko skriva pomanjkanje samozavesti. Ko ne zaupamo sami vase predvsem zato, ker smo bili tako naučeni; ker so bile naše želje poteptane ali zgolj zavrnjene že v zgodnjih otroških letih. In to nam lahko ponazori zgodbica:

Mali slonček je bil že od majhnega privezan na vrv. Nekajkrat je poskusil da bi to vrv pretrgal, a mu ni uspelo. Ostal je v oklepih vrvi in sprejel, da mora biti tam, kjer je in je sprejel svojo nemoč. Vzel jo je kot popotnico v odraslost. Ko je odrasel, je obstal na istem mestu in privezan na isto vrv, le da je bila sedaj le vrvica v primerjavi z močjo, ki jo kot odrasel slon ima v sebi. Seveda se te moči ne zaveda. Še vedno stoji na istem mestu, saj je zdaj tja zvezan z vrvjo in vsemi svojimi neuspelimi poskusi, prepričanji in podobam o sebi. Nihče mu ni pokazal, povedal, da zmore drugače, da je vreden več in da je močnejši kot misli.

In potem se jaz, ki nimam strokovne podlage vprašam, če se kdaj počutimo kot tale mali slonček? Verjamem, da se in priznam, da se tudi jaz. Želim se zavedati sebe, a si sama postavljam omejitve, ker ne trenutke ne zaupam dovolj vase in ker sem bila tako naučena. In vse to zato, ker sem polna dvomov in strahov, ki jih nosim s sabo. Če se s terapevtskega vidika ustavimo ob vprašanju  kako v vsem tem najti sebe, bomo dobili odgovor, da moramo sprejeti vse kar dejansko smo, kar čutimo.

Kako najti moč za kreiranje dnevov, za kreiranje samega sebe? Kako se ob tej misli počutim? Lahko sprejmem svojo prestrašenost? Lahko sprejmem vse, kar mi telo sporoča? Telo nam vedno govori resnico in nam sporoča ogromno, a mu moramo znati prisluhniti. Sprejeti svoje občutke, sprejeti, da sem nemočna, sprejeti, da sem jezna zaradi vsega, kar mi je bilo privzgojeno, sprejeti, da sem jezna nase. Občutki, če si jih priznamo, so tisti, ki nas vračajo k sebi.

Pa se znamo ustaviti in prisluhniti občutkom? Kaj mi telo sedajle sporoča, ko to berem? Sem prestrašena? Jezna? Sem vesela, ker sem odkrila nekaj, kar me nagovarja? Ok,zavedam se občutkov, pa lahko zdržim s tem, kar čutim? Ali skušam odriniti to, ker mislim, da nimam prav nobenega razloga za tako počutje? Ja, lahko sem jezna, lahko sem prestrašena, lahko sem točno to, kar čutim. Pomembno je, da to samo sprejmem in že sem v stiku s sabo, imam zavedanje, da sem na poti k sebi. Na ta način spoznavam sebe in odkrivam, kaj se skriva globoko v moji podzavesti. Vprašamo se lahko, kaj je tisto, kar pa vpliva na nas, da ostajamo na mestu in kaj se skriva globoko v nas. Ko začnemo odkrivati vse, kar nosimo v sebi, počasi prihajamo do spoznanja, da smo pravzaprav čudoviti, da smo edinstveni in si vsak dan bolj svobodno lahko rečemo, kako zelo se imamo radi in si tudi verjamemo.

Foto: Steffi Au

A pot do tega je dolga in včasih trnova. Naše iskanje je skrivnostno in polno čeri, a ravno to je tisto, kar daje življenju mavričnost. Sočutje do sebe in do vseh svojih padcev in vzponov in do sebe kot celote. Vse te misli sem lahko spoznala že ob enem pogovoru z Evo.

Pravi, da jo je k projektu, ki ga pripravlja, nagovoril facebook prepir, kjer so se valila mnenja ali afirmacije delujejo ali ne. In Eva pravi, da seveda delujejo, a šele ko velik del podzavesti postane svet, ki ga lahko upravljamo. Moramo spoznati svojo notranjost, da lahko oblikujemo pozitivne afirmacije, s pozitivnim vibracijami. Dokler si z gnilo notranjostjo govorimo še tako pozitivne besede, se bomo vedno znova razočarali, se bomo krivili, kako nam spet ni uspelo in kako smo zapravili še en poskus in se z zadnjimi močmi oklepali novega upanja. Vsaka pozitivna afirmacija, ki je bila izgovorjena, je zavibrirala napačno, ker sami sebi nismo verjeli. Pomembno je delo na sebi, tako zelo pomembno, da ne moremo, da ne bi rastli. Čustva, energije, nekaj več kot fizično telo, so stvari, ki obstajajo, vprašanje je le, če se odločimo, da jim bomo posvečali pozornost.

In naj ob tem zaključiva z mislijo  Alberta Einsteina: »Človek obdan z dejstvi,ki si ne dovoli nobenega presenečenja,  nobenega intuitivnega prebliska, nobene velike hipoteze, nobenega tveganja, je zaklenjen v zaporniško celico.Tudi nevednost ne more varneje zapečatiti uma.«