Odpuščanje

SANDRA IN DRAGICA

Vsi se strinjamo, da je odpuščanje težko, vendar pa v primeru, da tega ne storimo, nas velikokrat obteži, nas utesnjuje in s tem obremenjuje. No, da vidimo, kaj o odpuščanju meni Dragica.

Ko slišiš besedo odpuščanje/odpustiti. Kaj je tisto prvo, na kar pomisliš?

Pomislim na olajšanje, sprostitev nečesa zakrčenega, spustitev bremena z ramen...

Jaz na odpuščanje gledam kot na nujo, ki nas razbremeni, da lahko živimo in zremo v prihodnost. Torej menim, da odpuščanje nas priklene v preteklosti. Se strinjaš, kaj misliš ti?

Popolnoma se strinjam, gre za dejanje, ki nam omogoča, da se premaknemo naprej, da puščamo za sabo to, kar nas je kot praviš prav priklenilo v preteklost, na določen dogodek, osebo.. in to nam jemlje moč za kreativno in plodno življenje v sedanjosti.

Ljudje, ki niso pripravljeni odpustiti, so največkrat nagnjeni k nezadovoljstvu in očitanju stvari in zameri iz preteklosti. Kaj misliš, zakaj je tako težko nekomu odpustiti? Kajti če odpustimo – pozabimo, s tem pa tudi lažje živimo, gremo naprej?

Mislim, da je prav v tem problem odpuščanja, da ga ljudje narobe razumejo; odpuščanje ni enako pozabiti, z odpuščanjem le opustimo osebo iz svojih misli, se z njo več ne ukvarjamo in zato ne izgubljamo več energije skozi to zamero. Pozabimo pa ne, spomin na ta dogodek in osebo ostane, le da smo pomirjeni s tem, da prebolimo kar smo hudega doživeli. Seveda imamo pravico tudi ne-odpuščati, saj zelo individualno doživljamo bolečino in prizadetost, zato nikogar v to ne silim in prav tako sprejemam, da pač kdo tega ne zmore.

Nekateri zlahka odpuščajo, drugi spet ne. Od česa ti misliš, da je to odvisno in zakaj?

Kar sem že v prejšnjem odstavku navedla  smo ljudje zelo različni v dojemanju, doživljanju in sprejemanju vsega, kar nas obdaja in kar se nam dogaja in zaradi tega bosta dve osebi lahko popolnoma drugače občutili določeno dejanje s strani druge osebe. Odpuščanje je stvar osebne odločitve in je določeno individualno prepričanje, da ti bo pomagalo ustvariti lepše odnose.Seveda je vse skupaj tudi stvar osebne rasti.

Ali meniš,da je odpuščanje, torej biti pripravljen »pozabiti«, odpustiti, vrlina?

Menim, da odpuščanje je vrlina in je zavezanost k lepšemu, boljšemu sožitju med ljudmi, hkrati pa in predvsem z odpuščanjem ustrežemo sebi v bolj svobodno in sproščeno prihodnost.

Dragici se zahvaljujem za njene odgovore, bi pa za konec dodala še nasvet za ljudi, ki jim odpuščanje predstavlja muko in so zato primorani živeti s to muko. Čimprej, čimveč in čimbolj zares iskreno boste premislili ter odpustili, tem bolj se boste počutili svobodni in tudi boste svobodni. Odpuščati moramo, ker karkoli se nam je že zgodilo, nam je to prineslo v življenje pomembno izkušnjo in nekaj smo se naučili, kar je najbolj pomembno v življenju. Pustiti preteklost v preteklosti, živeti v sedanjosti in pozitivno gledati na prihodnost, nam bo prineslo največjo korist.